Kulturni Fokus

O zbirki esejev, v katerih sodobna japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada išče poti iz potuhe, lenobe in predvidljivosti, v katere lahko zapadejo književniki in književnice, ki ustvarjajo samo v svojem maternem jezikuKar druži irskega pisatelja in dramatika Samuela Becketta ter ruskega pesnika in esejista Josipa Brodskega – poleg slave, ki jo prinese Nobelova nagrada, kajpada –, je dejstvo, da nista ustvarjala samo v enem jeziku. Brodski je namreč pesmi pisal v ruščini, eseje pa, ko so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izgnali iz Sovjetske zveze, v angleščini; no, Beckettu pa je resnični preboj uspel šele, ko se je okoli leta 1950 odpovedal pisanju v materni angleščini in v iskanju posebej ogolelega, skopega izraza, ki bi se prilegal njegovemu videnju sveta in človekovega zagatnega položaja v njem, presedlal v francoščino. Vse torej kaže, da vrhunski književniki vrhunsko literaturo lahko ustvarjajo v več kot le enem jeziku. A to ni uvid, ki bi s